Ciniki vedo, da je mit o zlatih starih časih utemeljen predvsem z dejstvom, da smo bili takrat pač vsi mladi. Če bi v moji prezreli generaciji takšno podmeno še lahko kupili, pa v navdušujoče mladi, vaši seveda, ne funkcionira. Zato tudi to povabilo za priložnostni nagovor pripisujem vaši prijaznosti in oliki bolj kot resničnemu zanimanju za čase, ki jih danes najbolj aktivna generacija skorajda nima v spominu in v katerih se beseda marketing sliši kot popolni in napuhli anahronizem. Rad bi vas prepričal o nasprotnem.

V poznih petdesetih in še posebej šestdesetih letih je slovensko skupaj s hrvaškim gospodarstvom osvajalo jugoslovanski trg. Podjetja so bila formalno samostojna, trg je bil odprt in sposobnejši ter prodornejši so pletli prodajne mreže ter gradili blagovne znamke. Formalnih in neformalnih omejitev in vplivov je bilo seveda veliko, vendar je bil to čas, ko so mnoga slovenska podjetja dominirala na dvajsetmilijonskem trgu, nekatera pa so se že uspešno uveljavljala tudi na evropskem.

V resolucijo osmega partijskega kongresa se je zapisal usodni stavek: »Jugoslovanski komunisti bomo za družbeno koristno delo priznali samo tisto, ki se bo kot tako potrdilo na trgu.«

V Opatiji je bilo pod pokroviteljstvom predsednika Tita ustanovljeno Jugoslovansko združenje za marketing JUMA, Esomar je organiziral svoj kongres v Portorožu, IAA pa konferenco v Beogradu. Zdelo se je, da so nam odprte vse poti. Vendar je vrag kmalu odnesel šalo. Direktorji samostojnih in uspešnih podjetij so postali premočni, ogrožali so absolutno partijsko vladavino in Tito je sprožil protibirokratsko in protitehnokratsko čistko, Kardelj pa si je izmislil dogovorno gospodarstvo.

Bitka, ki se je takrat razplamtela med zagovorniki svobodnega tržnega in dogmatskimi verniki planskega oz. dogovornega gospodarstva, je bila precej usodnejša kot le konflikt dveh politekonomskih pogledov.

V času, ko je bila enopartijska oblast z demokratsko centralističnim konceptom še nedotakljiva, ko je bilo o večpartijskem ali kapitalističnem sistemu nevarno govoriti, smo se tisti, ki smo se zaklinjali na tržno gospodarstvo, sklicevali na resolucijo osmega kongresa in prisegali na avtonomnost samoupravnega združenega dela, v resnici pa borili za demokracijo, za svobodo odločanja, za pravico do obveščanja in biti obveščen, za ekonomsko suverenost, za drugačno razumevanje svobode in demokracije ter proti dogmatskim, političnim in birokratskim centrom moči.

Seveda smo nastopali v maskah, borili smo se v rokavicah, zapletali smo se v takratni politični novorek, vendar smo eni in drugi natančno vedeli, za kaj v resnici gre.

Domišljavo bi bilo, če bi si pripisovali posebne zasluge za usodne družbene spremembe, ki pa bi jih brez glasnega in vztrajnega formuliranja, utemeljevanja in argumentiranja zahtev, brez polemik in disputov, brez medijske agitacije, brez tribun in brez praktičnih zgledov zanesljivo težje izpeljali.

Zagovarjanje in popularizacija svobodnega tržnega gospodarstva, odpiranje in vključevanje v svet so bile močne obljube svobodnejšega in bogatejšega življenja. Hkrati s povsem konkretnimi zahtevami smo prodajali tudi upanja in sanje.

Društvo za marketing Slovenije je z soorganizacijo serije Tribun tržnega gospodarstva na Rogli, z odprtim pismom slovenskim institucijam, z javnimi nastopi, predvsem pa s praktičnimi delovnimi zgledi svojih članov glasno demonstriralo interese in prizadevanja močnega dela slovenskega gospodarstva in pomembnega dela stroke, znanosti in demokratične javnosti.

Čeprav si morda svobodno delujočega tržnega gospodarstva nismo vsi predstavljali natančno takšnega, kakršnega danes doživljamo, se nam našega prispevka ni treba sramovati. V letu 1991 je Slovenija edina od vseh novo osamosvojenih držav vstopala v Evropo z izgrajeno marketinško infrastrukturo, znanjem in izkušnjami.

Povsem napačno pa bi bilo ob dejstvu, da je bilo prvotno poslanstvo DMS uveljavitev tržnega gospodarstva, torej povsem politična ambicija, zaključevati, da se z napredkom stroke takrat nismo ukvarjali. Morda smo v silnem navdušenju pogosto celo prehitevali in ponujali gospodarstvu orodja in pristope, ki so bili močno pred časom in se nekateri šele danes zares uveljavljajo. A to je področje, ki vam ga ni treba prodajati.

Morda danes zveni nenavadno, vendar smo bili v sedemdesetih in osemdesetih letih glasnejši kot številčnejši. Politični tokovi so močno vlekli v zaukazano smer. Bila so obdobja, ko so se najsposobnejši raje kot z marketingom ukvarjali s financami ali s političnim angažiranjem, da bi svojim podjetjem zagotovili uspešno poslovanje. Na institucionalni ravni so ob Višji ekonomsko-komercialni šoli v Mariboru, Institutu za tržne raziskave ITEO v Ljubljani, Studiu za marketing in propagando, Media marketingu, jugoslovanskem časopisu za tržne komunikacije ter Društvu ekonomistov Celje v mojem spominu le malokateri. Politiki so bili večinoma previdno tiho in se niso radi izpostavljali, le Feri Horvat je bil vedno in povsod zraven.

Tale, upam dovolj kratek ekspoze, seveda ni namenjen temu, da bi si tisti, ki smo se pred tridesetimi leti šli marketinške apostole, pripenjali posebne zasluge, temveč samozavedanju, da je Društvo, ki mu danes pripadate in ga tudi uspešno vodite, v času, ko je bilo to pomembno, odigralo svojo vlogo in poslanstvo.

o dms

Več kot

700

članov
Več kot

300

zapisov
Več kot

50

dogodkov letno
Društvo za marketing Slovenije skrbi za umeščanje in razvoj marketinga kot stroke in znanosti v slovenskem ter širšem družbenem in gospodarskem prostoru v Sloveniji.
pridružite se nam
VEČ KOT 200 UR IZOBRAŽEVANJ
MREŽENJE Z VEČ KOT 700 ČLANI
RASTEMO ŽE VEČ KOT 40 LET
spoznajte vse prednosti članstva
v društvu
razišči NIVOJE članstvA
dostavljamo NOVICE IZ SVETA
MARKETINGA
prijava na e-novice