V takšnih časih je nastalo Društvo za marketing Slovenije. Njegova zgodba zato ni le zgodba o razvoju stroke, ampak tudi o ljudeh, ki so si upali razmišljati drugače.
Ob petdeseti obletnici društva smo se o teh časih pogovarjali z že legendarnim Juretom Apihom, enim od pionirjev slovenskega marketinga in oglaševanja ter nekdanjim predsednikom DMS. Njegovi spomini nas popeljejo v obdobje, ko marketing še ni bil samoumeven del poslovanja, temveč je odpiral tudi vprašanja, kakšno gospodarstvo in družbo si želimo.
Apih pripoveduje, da so bili to časi, ko je družba delovala pod močnim vplivom partijskih doktrin, samostojno odločanje podjetij pa je bilo občutljivo vprašanje. Ideja, da podjetje razume svojega kupca, se zanj bori, samo sprejema odločitve in zanje tudi odgovarja, se je morala uveljavljati v sistemu, ki je želel ohraniti politični nadzor na vseh ravneh.
Pomemben premik je prinesla gospodarska reforma leta 1965, s katero je Jugoslavija poskušala uveljaviti več tržnih načel in od podjetij zahtevati večjo gospodarsko učinkovitost.
Država se je v tem obdobju odpirala svetu. Razvijali so se turizem, izvoz, delo v tujini in stiki z zahodnimi izdelki, mediji ter življenjskimi slogi. Slovenska podjetja so tako že v petdesetih in šestdesetih letih osvajala velik jugoslovanski trg, nekatera pa tudi evropske trge.
Apih se spominja: »Takrat s prvo gospodarsko reformo se je prvič pojavil v besedilih trg. To je bila kot luč za podjetja, ki so hotela prosperirati. Za podjetja, ki so dobro delala, je bilo odpiranje trga blagodat. Posledično se je pojavila že potreba po marketinških orodjih. Marketing se je razumel zelo široko: izhajal je iz trga. Treba ga je bilo razumeti in delati tisto, kar trg potrebuje, ne samo tistega, kar znaš.«

A odpiranje gospodarstva je prineslo tudi večje razlike med podjetji, družbenimi skupinami in posameznimi deli države. Uspešni direktorji so pridobivali gospodarsko moč, partijski vrh pa se je začel bati izgube nadzora in uveljavitve kapitalizma. Zato so se leta 1971 reformni procesi politično ustavili.
Sledilo je obdobje dogovornega gospodarstva, katerega načela je utrdila tudi ustava SFRJ. Eden ključnih snovalcev sistema je bil Edvard Kardelj, ki je zagovarjal gospodarstvo, v katerem naj bi podjetja svoje interese usklajevala z dogovori, namesto da bi o njihovem uspehu odločalo tržno tekmovanje.
Za Apiha je bil to velik korak nazaj. Sam se je s svojimi somišljeniki raje opiral na misel, ki jo je postavil kongres Zveze komunistov Jugoslavije leta 1964: »Partija će društveno korisnim priznati samo onaj rad koji će se kao takav potvrditi na tržištu.« Torej: za družbeno koristno naj velja tisto delo, ki svojo vrednost potrdi na trgu.
Prav v tem nasprotju med tržnim razmišljanjem in dogovornim gospodarstvom se je začela razvijati tudi slovenska marketinška stroka.
Zgodovino marketinga v Sloveniji so torej začeli pisati ljudje, ki so v šestdesetih in sedemdesetih letih šele odkrivali, kaj marketing sploh je, in si upali misliti s svojo glavo.
Apih se spominja, da je bilo takrat le nekaj posameznikov, ki so zares razumeli njegovo vlogo. Pomembno znanje so prinašala predvsem podjetja, ki so poslovala zunaj Slovenije in prihajala v stik z drugačnimi gospodarskimi praksami. V pomoč pa so jim bila tudi predavanja strokovnjakov iz tujine, ki so bili pripravljeni deliti svoje znanje.
In v tem obdobju močne partije in dogovornega gospodarstva se je skupina slovenskih gospodarstvenikov in akademikov zavedala, da uspeh podjetja zahteva več kot samo proizvodnjo in prodajo. Potrebno je bilo razumeti trg, kupce in njihove potrebe ter povezati različne funkcije podjetja.
Tako je nastalo Društvo za marketing Slovenije. Njegovi ustanovitelji so marketing razumeli kot celovito poslovno znanje, ne le kot oglaševanje ali pomoč pri prodaji.
V zapisniku ustanovne skupščine DMS, ki je po ohranjenem dokumentu potekala 5. aprila 1976 v prostorih tovarne Lek v Ljubljani, so bile naloge društva jasno usmerjene v razvoj marketinga kot sistemske in strokovne discipline ter v podporo gospodarstvu pri razumevanju trga.
Prvi predsednik društva je bil Borut Šnuderl. Desetletje pozneje je njegovo vodenje prevzel Jure Apih, ki je bil takrat že eno najbolj prepoznavnih imen slovenskega oglaševanja.
A njegova pot do predsedniškega mesta v DMS je bila vse prej kot dolgočasna.
Jure Apih je bil med tistimi, ki so v začetku sedemdesetih let postavljali temelje sodobnega slovenskega oglaševanja in marketinga. Leta 1973 je bil na Delu med pobudniki ustanovitve Studia za marketing in propagando, ki je kmalu prerasel v eno najpomembnejših jugoslovanskih oglaševalskih agencij.
Ob ustanovitvi je Apih prevzel direktorsko vlogo, pozneje pa je k uspehom Studia pomembno prispeval predvsem kot kreativni direktor. Studio je povezoval močno ekipo ustvarjalcev, ki so jim na Delu radi rekli »holivudarji«. Njihovo delo je prinašalo odmevne kampanje in številne nagrade, s katerimi so se uveljavili tudi v širšem jugoslovanskem prostoru.
A Apiha je klical nov izziv.
Leta 1978 je prevzel urednikovanje politično-informativnega tednika Teleks, ki se je zapisal med legendarne slovenske medijske projekte. Takole se spominja začetkov:
»Teleks je bil izhodiščno projekt Anteja Mahkote. Ko so stari koncepti časopisov začeli izgubljati naklado, je Mahkota zasnoval Teleks. Napisal je koncept, jaz pa antiteze. Ko je moral prevzeti druge funkcije, je iskal novega urednika. Jaz sem takrat vodil Studio Marketing in sem se prijavil. Tako sem skoraj po pomoti postal urednik Teleksa. To so bila moja najlepša leta službovanja.«
A ta leta so se končala precej bolj dramatično, kot so se začela.
Apih je s Teleksom odpiral teme, ki so bile za tedanji politični sistem občutljive. »Takrat sem verjel besedam pokojnega Gorjupa: samoupravljanje, socializem in Jugoslavija so nedotakljivi, o vsem drugem pa lahko novinarji dvomijo in pišejo. Seveda ni bilo res.«
Meje dovoljene svobode je dokončno razkril intervju z znamenito italijansko novinarko Oriano Fallaci, ki je med drugim omenila Tita. Zaradi objave je bil Apih obtožen žalitve državnega poglavarja.
»Zanimivo je, da je isti intervju hkrati izšel v Beogradu in Ljubljani, problem pa je nastal samo v Sloveniji. To je bila slovenska zgodba, ki je mene pospravila,« se spominja.
Leta 1980 je moral zapustiti uredniški položaj. A se ni umaknil brez boja. »Jaz sem delal kažin in nisem hotel odstopiti,« pravi o obdobju, ko je vztrajal pri svojem in se boril proti odstavitvi.
Nekaj časa je še prejemal plačo, delati pa ni smel. Ko so se postopki končali, so mu na Delu ponudili vodenje sektorja tržnega komuniciranja.
In tako se je Apih, posredno tudi zaradi Oriane Fallaci, vrnil v marketing. In nadaljeval svoj močan vpliv na razvoj stroke.
Delo je bilo tedaj najmočnejša slovenska časopisna hiša, oglaševalski trg pa se je v gospodarski krizi krčil. Apih je hitro ugotovil, da boj za še večji delež vse manjšega oglaševalskega kolača nima prihodnosti. Namesto da bi konkurentom jemali oglaševalce, je bilo treba povečati celoten trg.
Rešitev je bila značilno Apihova: ustvariti nov medij, ki bo razvijal znanje o marketingu, povezoval oglaševalce, agencije in medije ter spodbujal razumevanje tržnega gospodarstva.
Maja 1981 je tako izšla prva številka Media Marketinga, predhodnika današnjega Marketing Magazina. Sprva je bil to brezplačen strokovni časopis, ki ga je izdajalo Delo, vendar je kmalu postal pomemben povezovalec marketinške in oglaševalske stroke po vsej Jugoslaviji.
Apih je pozneje razložil logiko te odločitve: »Le na odprtem, svobodnem trgu raste potreba po komuniciranju.«
In tako je človek, ki je na lastni koži občutil meje svobode v tedanji družbi, postal eden najglasnejših zagovornikov tržnega gospodarstva znotraj slovenske marketinške stroke in v Jugoslaviji.

Miselnost, da je treba trg razvijati, ne le tekmovati za njegov obstoječi delež, je povezovala njegovo delo na Delu z njegovim poznejšim vodenjem Društva za marketing Slovenije.
Ko so ga leta 1985 povabili na čelo DMS, pravi, da pravzaprav ni imel veliko izbire.
»Enkrat so me poklicali iz upravnega odbora in mi dali na znanje, da moram to prevzeti. Niso me dosti spraševali, ali sem za.«
Priznava pa, da mu je povabilo imponiralo: »Vedel sem, da je to prava stvar.«
Društvo za marketing Slovenije je vodil do leta 1993, ko je predsedniško mesto prevzel Janez Damjan.
A vodenje društva v tistih časih ni pomenilo le povezovanja stroke. Apih se spominja, da je bilo delovanje DMS povezano s širšimi prizadevanji za uveljavitev tržnega gospodarstva, medtem ko je v Jugoslaviji še vedno prevladoval sistem dogovorne ekonomije.
Eden od pomembnejših korakov je bila Tribuna tržnega gospodarstva, ki jo je DMS prvič organiziral maja 1985 na Rogli. To je bilo eno prvih organiziranih strokovnih srečanj v Sloveniji, na katerem so javno razpravljali o tržnih načelih, samostojnosti podjetij in nujnosti gospodarskih sprememb.
»Šli smo v hosto, kot so šli partizani,« se Apih nasmehne ob spominu na prvo srečanje na Rogli.
Na tribunah so se srečevali gospodarstveniki, ekonomisti in zagovorniki različnih pogledov na prihodnost gospodarstva. Razprave so bile ostre, a po Apihovem spominu tudi spoštljive.
»Imeli smo tudi hude, ampak korektne debate z nasprotniki. Takrat je bila možna normalna debata: razumel si, da če se ne strinjaš, ni nujno, da si v konfliktu.«
DMS je tako postal več kot strokovno združenje. Postal je tudi prostor, kjer se je odpirala razprava o tem, kakšno gospodarstvo in družbo si želimo. Marketing takrat ni bil le orodje za prodajo izdelkov, temveč tudi način razmišljanja o svobodi odločanja, odgovornosti podjetij in njihovi vlogi na trgu.
Dogovorno gospodarstvo, proti kateremu so se zavzemali Apih in njegovi somišljeniki, se je začelo umikati šele ob koncu osemdesetih let. Ideje, o katerih so sredi desetletja razpravljali na Rogli, so tako prehitevale gospodarske spremembe, ki so sledile.
Pred petdesetimi leti je bil marketing v Sloveniji torej mnogo več kot poslovna disciplina. Bil je tudi ideja o drugačni družbi.
»Takrat je marketing pomenil svobodo. Vsaka firma, vsak posameznik se lahko sam odloča, sam dela, sam išče svojo pot, svojo luč, kam gre. Patronat partije je bil s tem resno ogrožen,« se spominja Apih. A so vseeno odločno vztrajali, kljubovali in premikali meje stroke.
Danes imajo podjetja svobodo odločanja, trg je postal samoumeven del našega življenja, marketinška orodja in pristopi so vsem na voljo.
A Apih pravi, da vprašanje, kdo ima v resnici moč, ostaja: »Kapital je postal skoraj samostojna entiteta kot nekoč partija in postavi se vprašanje, komu marketing danes sploh služi. Ljudem in njihovim potrebam ali predvsem interesom kapitala?«
Spremenilo pa se je še nekaj. Nekoč so imeli, kot pravi Apih, precej jasnejšo predstavo o prihodnosti. »Nam je bilo zelo jasno, kaj si želimo in v kakšen svet bi radi šli in katere poti vodijo tja.«
Danes se mu zdi, da je takšne skupne vizije vse manj. Svet se je v marsičem odprl, a naš pogled nanj se je morda zožil.
In kaj zdaj? Apih odgovarja: »Eno veliko protislovje je v tem, da se sveta ne da na silo premikati. Brez sile pa tudi ne. Treba je vložiti kar veliko, če verjameš v kakšne spremembe, ampak na silo ne gre.«
In nadaljuje: »Spremembe so nujnost. Vprašanje pa je, ali je dovolj sposobnih ljudi zanje. Same se ne bodo zgodile.«
Na pripombo, da je bilo včasih dovolj že nekaj posameznikov, ki si upajo stvari premakniti, tako kot jih je nekoč on, nas popravi: »Sam ne. Sam ne moreš.«
In res je. Pred petdesetimi leti Jure Apih ni bil sam. Bilo jih je dovolj, da so začeli spreminjati pogled na marketing, gospodarstvo in svobodo odločanja.
In postavi se vprašanje za vse nas:
Je morda je danes spet čas, da tudi mi stopimo skupaj? In odpremo iskrene razprave, v katerih se ni treba vedno strinjati, da bi lahko skupaj kaj premaknili.
Smo tudi mi tisti ljudje, ki ne čakajo, da se stvari spremenijo same od sebe?
