Ja, res je. Deset let je že, odkar sem se pridružila podjetju. Nisem pa vedno delala v oddelku upravljanja s kadri. Kariero pri SAP-u sem pričela v oddelku financ, nato sem bila nekaj let poslovna svetovalka, vodja programov v oddelku prodaje in šele nato me je pot zapeljala v kadrovski oddelek. Pred tem nisem imela izkušenj na podobnih delovnih mestih in zdaj sem tu, vodim oddelek upravljanja s kadri v velikem mednarodnem podjetju.
Z odlično ekipo. Imam osem čudovitih sodelavcev, ki so strokovnjaki s področja upravljanja s kadri. Vsak od njih ima svoj tim ljudi v različnih državah. Največji izziv je poznati vse lokalne zakone s področja dela. Potem pa so tu še jezikovne prepreke. Seveda ne znam govoriti 16 jezikov (smeh), zato je zelo pomembno, da lahko sodelavcem stoodstotno zaupam in se nanje zanesem. Oni so strokovnjaki na svojih področjih, jaz pa sem tu za njih, kadarkoli potrebujejo mojo pomoč. Skušam ustvariti okolje, v katerem se dobro počutijo in v katerem so lahko kreativni.
Osrečuje me, ko vidim, da ljudje zablestijo, da so našli svojo strast in tisto, v čemer so res dobri. Na žalost nimam skrivnega recepta, kako prepoznati ta potencial v ljudeh. Očitno imam srečo, da imam čut za to. V pogovoru z ljudmi začutim strast, željo, talente, potem ljudi le vzpodbujam in jim dam priložnost, da se pokažejo. Zelo pomembno je, da ljudje vedo, da so napake dovoljene. Če se bojijo delati napake, ne bodo imeli poguma, da ustvarijo presežke.
V pogovoru z ljudmi začutim strast, željo, talente, potem ljudi le vzpodbujam in jim dam priložnost, da se pokažejo. - Sabrina Dick (SAP)
Pri nas je zelo pomembna miselnost ljudi. Seveda potrebujemo ljudi z določenimi znanji. Programer mora znati programirati, mimo tega ne moremo. Ampak prva prioriteta pri kandidatih za zaposlitev je njihova miselnost. Ljudje morajo biti odprti za hitro rastoče in hitro spreminjajoče se okolje. Še posebej v tehnološki panogi, ker so spremembe del vsakdanjika. Določeni poklici izginjajo, pojavljajo se novi. Zato se morajo zaposleni priučiti novih znanj in za to potrebujejo voljo in željo. Danes moramo biti ljudje pripravljeni na učenje vse življenje. Prepričana sem, da so časi, ko so ljudje vso svojo kariero presedeli na istem delovnem mestu, v istem oddelku, minili.
Zanimivo, da to omenjate, saj sem sama veliko razmišljala o tem. Opažam, da so mladi velikokrat pretirano samozavestni. Vzgajamo jih v okolju, kjer jim dajemo priložnosti, samozavest vzpodbujamo, pozabimo pa jih naučiti skromnosti in spoštovanja. V našem podjetju veliko sodelujemo z mladimi. Za njih imamo pripravniške programe, kjer jih res veliko naučimo, se z njimi veliko ukvarjamo. Opažamo pa, da se nekako ne znajdejo, ko se vrnejo v matične države na redna delovna mesta. Pretirano so samozavestni in ne čutijo potrebe po učenju. Nato pa se jim zgodi, da nalog ne morejo ali ne znajo opraviti. Takrat jih velikokrat tudi izgubimo, saj odidejo drugam.
Naša osnovna strategija je najboljša izkušnja. Zaposlenim, pa tudi tistim, ki so le kandidati za zaposlitev ali pa so o našem podjetju šele začeli razmišljati, skušamo pripraviti kar se da dobro izkušnjo. Na tem temeljijo vsi procesi, od njihovega prvega stika z nami pa vse do takrat, ko podjetje zapustijo. Želimo si, da nikdar ne bi imeli občutka, da z nami izgubljajo čas. Pogosto za opis tega uporabim prispodobo z restavracijo. Zamislite si, da rezervirate mizo v prestižni restavraciji. Dobite najboljšo mizo, hrana je odlična, osebje prijazno, potem pa greste na stranišče, ki je umazano in povrhu še ni papirja. Ena stvar vam bo uničila celotno izkušnjo. Morda jim boste dali še eno priložnost, a če se bo izkušnja ponovila, se v to restavracijo ne boste več vrnili. Enako je s podjetjem. Lahko ponujate čudovito delovno okolje, najboljše pogoje za delo, dobro plačilo, a če na primer odnosi med zaposlenimi ali zaposlenimi in nadrejenimi niso dobri, to pokvari celotno izkušnjo. Posledično pa seveda sodelavca izgubimo.
Mislim, da je zelo pomembno, da človek ve, da bo imel možnost razvoja in tudi napredovanja. Nisem pa prepričana, da je nujno, da obstaja točno določen načrt za vsak nadaljnji korak. Poglejte mene (smeh), začela sem v financah in svetovanju, zdaj pa sem vodja kadrovske službe. Je pa to najbrž tudi odvisno od posameznika in njegove osebnosti.
Ja, imamo strategijo. Zavedamo se, da če želimo pritegniti najboljše kadre na trgu, moramo znati pokazati tudi svojo odličnost. Mi nismo Google, nismo Facebook, nismo Porsche ali katero od podjetji, za katero si na prvo žogo želi delati veliko ljudi. Da bi pritegnili dobre kadre, smo pred časom razvili strategijo pozicioniranja podjetja kot zaposlovalca. Gre za globalno strategijo, ki vključuje veliko digitalnih kanalov, pojavljanje v družbenih medijih, komunikacijo, pripravili in natisnili smo tudi knjižico, ki podrobno razlaga podjetje SAP kot zaposlovalca, kaj zaposlenim nudimo, kaj lahko pri nas pričakujejo. Mislim, da je bila ena od težav, s katero smo se soočali v preteklosti tudi to, da je bilo naše podjetje navzven zelo abstraktno, neoprijemljivo. Kot da ljudje ne bi čisto dobro vedeli, kaj počnemo, kdo smo. S to novo vizijo in strategijo pa smo našo vlogo veliko bolj pojasnili in delamo tudi zelo otipljive korake, da se približamo ljudem. Veliko se povezujemo in kot pokrovitelji podpiramo športne in družabne dogodke. Eden od projektov, ki mi je zelo pri srcu, so tudi naši neformalni sprejemi za ljudi, ki razmišljajo, da bi se podjetju pridružili. Glede na strukturo ljudi pripravimo večer. Lahko je to kulturna prireditev, morda rock koncert in podobno. Po prireditvi pa sledi nekakšno mreženje, druženje zaposlenih in morebitnih kandidatov, ki na tak način izvedo vse, kar jih zanima, iz prve roke.
Da bi pritegnili dobre kadre, smo pred časom razvili strategijo pozicioniranja podjetja kot zaposlovalca. - Sabrina Dick
V oddelku za upravljanje s kadri imamo tim, ki se ukvarja zgolj z znamčenjem podjetja kot zaposlovalca. Vse te aktivnosti tako izhajajo iz tega oddelka, se pa seveda z marketingom povezujemo in z njimi veliko sodelujemo.
Moje prepričanje je, da mora imeti marketing strateško vlogo v vsakem podjetju. Nikakor ni le podporna dejavnost prodaji ali drugim oddelkom. Enako velja tudi za kadrovanje. Imeti moramo sedež v upravnem odboru in skupaj z vodstvom ustvarjati prihodnost podjetja.
Da, imamo ga.
Marketing ga zaenkrat še nima, a mislim, da se bo tudi to kmalu spremenilo.
Vsako leto tekmujemo na izborih za najboljšega zaposlovalca v različnih državah. Seveda se želimo uvrstiti visoko in osvajati nagrade, se pa teh izborov udeležujemo tudi za to, da spoznavamo konkurenco in kaj oni delajo na področju kadrovanja. Običajno smo na teh izborih zelo visoko. V letu 2017 smo prejeli več kot 280 nagrad na različnih izborih na različnih trgih. Gotovo pa smo najbolj ponosni na nagrado, ki smo jo prejeli za globalnega top zaposlovalca. Lani smo to nagrado osvojili prvič in res nam veliko pomeni. Je potrditev, da delamo dobro in da smo na pravi poti. Smo se pa letos tudi v Sloveniji udeležili izbora naj zaposlovalca leta Zlata nit in se uvrstili med finaliste.
Zadovoljstvo zaposlenih pa preverjamo tudi interno. Vsako leto izvedemo raziskavo med vsemi zaposlenimi, ki je zelo poglobljena in je dober kazalec stanja v podjetju. - Sabrina Dick (SAP)
Ja, res je. In točno to imam pri svojem delu rada. Niti en dan ni enak drugemu. Včasih imam morda malo preveč sestankov, ampak v svoji vlogi uživam. Kljub temu da se moram večkrat ukvarjati s pritožbami in težkimi zadevami, kot so odpuščanje ali izboljšanje učinkovitosti zaposlenih. Uživam tudi v mednarodnosti podjetja in v tem, da pri svojem delu sodelujem s tako različnimi ljudmi in trgi. Všeč mi je področje centralne in vzhodne Evrope, saj vem, da se tu lahko razvijamo in delamo dobre rezultate, ljudje pa to cenijo.
To je zelo dobro vprašanje (smeh). Sedaj živim v Nemčiji. V podjetju smo veliko razmišljali, kje bi živela. Na začetku sem nekaj časa preživela v Pragi na Češkem. Ugotovila sem da, ne želim biti zgolj v eni državi. Raje potujem in sem na voljo ekipam v vseh državah, sploh glede na to, da sem odgovorna za 16 držav. Rada sem z zaposlenimi, ker sem ljudski človek in zato izkoristim priložnost, da se družim z njimi, kadar le imam čas. Resnično mislim, da je tega druženja precej več, ko prideš na obisk, kot pa ga je takrat, ko si nekje ves čas prisoten.