Skladnost poslovanja z ESG merili (okoljska, družbena in upravljalska merila) za mnoge pomeni le oviro pri doseganju čim višje dobičkonosnosti in čeprav velja, da je uveljavljanje ESG meril dobro za znamko, se marsikateremu podjetju ne zdi ključno. Uveljavljanje ESG meril naj bi bilo prezahtevno, pogosto pa nasprotniki navajajo tudi, da pozitivni učinki implementacije niso jasni. Tretji pomislek je, da uveljavljanje ESG meril ni merljivo ali pa različne organizacije pozitivne učinke merijo različno. Če se podjetje že odloči za določen način merjenja ESG učinkov, pa kritiki menijo, da ta nimajo pomembnega vpliva na dobičkonosnost. Vse to so razlogi, ki jih McKinsey v članku Does ESG really matter—and why? navaja kot glavne ovire pri implementaciji ESG meril v poslovanje podjetja.
A nasprotniki trajnostne naravnanosti podjetij se ne zavedajo, da ni pomembno le poslovanje v naslednjih nekaj mesecih ali letu, pač pa bo vrednost treba ustvarjati dolgoročno. Pri tem bo nujno upoštevanje vseh zunanjih okoliščin, ki krojijo razmere v svetu. Mednje med drugim spadajo izpusti toplogrednih plinov, vplivi na trg dela, posledice za dobavitelje, ugodni pogoji dela za zaposlene.
Za podjetja, ki želijo (p)ostati vodilna na trgu, je tako nujen obrat k odgovornemu upravljanju, naj to imenujemo trajnostna naravnanost, uvedba ESG meril ali kaj tretjega. Trajnostna naravnanost lahko prinese številne pozitivne učinke, kot so zmanjšanje operativnih stroškov, poveča priložnosti za financiranje in zmanjša stroške kapitala, poveča možnosti zaposlovanja perspektivnejših kadrov, poveča vrednost na trgu, zviša vrednost delnic, poveča pozitivno zavedanje o znamki, poveča produktivnost, ustvari nove denarne tokove, omogoča razširitev trga, omogoča lansiranje premium izdelkov, poudarjajo v Boston Consulting Group.
Vsak torek si rezervirajte 5 minut za marketing. Naročite se na marketinške novice.
Letošnja Deloittova raziskava o trajnostni naravnanosti je pokazala, da se uporabnikom na področju trajnosti zdijo najpomembnejši ustvarjanje trajnostne embalaže in izdelkov, zmanjševanje odpadkov v procesu nastajanja izdelkov, zaveza k etičnim delovnim pogojem, zmanjševanje ogljičnega odtisa in spoštovanje človekovih pravic.
Kot največje ovire pri bolj trajnostni naravnanosti življenj pa so izpostavili stroške, pomanjkanje zanimanja za okoljsko problematiko, pomanjkanje informacij ter občutek, da njihova dejanja ne bodo spremenila ničesar. Prav v ovirah, ki jih navajajo uporabniki, pa bi znamke lahko zaznale svoje priložnosti.
