Parov Anzelc je teoretično znanje iz psihoanalize pridobival kot študent na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na Slovenski inštitut za psihoterapijo pa ga je gnala radovednost. Raziskoval je vprašanje, kako smo si ljudje različni in zakaj. “Želel sem raziskati, zakaj je določena stvar za nekoga travmatična, za drugega pa adrenalinska. Kakšni so človeški mehanizmi, naše reakcije in doživljanje sveta? Psihoanaliza me je okužila, vsakič ko sem našel odgovor na določeno vprašanje, so se pojavila nova. Razlike med posamezniki so gonilo človeških stikov in temelj socializacije. Tudi družbeni mediji se dogajajo na platnu raziskovanja in izražanja osebnosti oziroma psihe.”

Na svoji poti psihoanalitika se gost aprilskega Vedoželjnika pogosto ukvarja tudi s poslovneži in njihovimi izzivi. “So težave v poslu zares poslovne narave oziroma v kolikšni meri so morda osebnostne? Težava v poslovnih odnosih ima pogosto ogromno osebnostnih karakteristik - vertikalni odnosi, osebne značilnosti, poteze in izkušnje. Vse to nas zaznamuje na nezavedni ravni in nad tem pogosto nimamo nadzora. Zanimiv je odziv posameznika, ko mu razložim, da težave v poslovnih odnosih izhajajo iz osebnosti. Eni si želijo iti globlje, drugi problem vidijo v strankah, sodelavcu, sistemu, ne v sebi.”

Težave v poslovnih odnosih v dveh tretjinah primerov izhajajo iz osebnostnih karakteristik. - Parov Anzelc

‍

Eno izmed pomembnih raziskovalnih področij gosta je tudi strah. “Nekateri se bojijo manjvrednosti, drugi izpostavljanja. Tudi predrzni ljudje imajo v sebi določen strah. Ko kolebamo o poslovnih odločitvah, se preveč pogosto sprašujemo, kaj lahko gre narobe, čeprav imamo pripravljene A, B in C scenarije. Zakaj torej strah? Gre za čustveno reakcijo, čeprav določene stvari vemo, predvidevamo in poznamo, je v nas nekaj, kar izzove reakcijo. Skozi terapevtske oziroma analitične procese se sprehodimo po izkušnjah posameznika. Iščemo trenutke, ko so posamezniki šli po poti, ki ni bila njihova. Analiza ni iskanje poti, ki bi že obstajale, sicer bi jih s svojo kreativnostjo in motivacijo že našli in šli po njih. Analiza je ustvarjanje novih, neobstoječih poti. Ustvarjanje novih kompetenc, odnosa do sebe in realnosti ter načina, kako doživljamo razmerja."

Je lahko človek v službi popolnoma drugačen, kot je doma? “Lahko, a potem je vprašanje, če kakšno strukturo osebnosti imaš. Čustva niso odločitev, ne moremo izbirati, kaj doživljamo in s kakšno jakostjo. Izbiramo lahko dejanja, ne pa to, kaj bomo ob tem čutili. Čutenje, doživljanje, občutki, to je nezaveden proces. Z določenimi izkušnjami lahko pričakujemo, kaj bomo čutili v določenih situacijah, ne moremo pa na to vplivati. Obstajajo službe, kjer moraš biti do neke mere neoseben in to se s treningi lahko doseže. A vpliva osebnosti se popolnoma ne da zabrisati, če je osebnost neprimerna, se bo to pokazalo.”‍

Eden večjih izzivov v poslovnem svetu je tudi prevzemanje odgovornosti. “Prevzemanje odgovornosti pokaže veliko mero osebne zrelosti. Če nam nekaj ne uspe, priznamo nemoč. V poslovnem svetu pa ni enostavno pokazati šibkosti. Če pogledamo na prevzemanje odgovornosti z optimističnega vidika, se človek tega lahko nauči. Pesimistično realističen pogled pa pravi, da zelo težko. Tudi denimo psihopate, sociopate zaznamujejo težave pri prevzemanju odgovornosti, znajo pa posnemati vedenje drugih, da se vključijo v družbo. Človek se določenega vedenja nauči takrat, ko se mu zdi, da bo od tega imel določene koristi, vprašanje pa je, če to ponotranji,” razmišlja Parov Anzelc.

Empatija je izraz, ki ga danes v raziskovanju odnosov v poslovnem svetu pogosto slišimo. “V ozadju empatije je preverjanje zaupanja. Nekdo, ki ima posluh za nas in naša čustva, naj ne bi storil nečesa, kar nas bo prizadelo. To se pokaže tudi v odnosu do strank. Danes pomoč strankam ni več storitev, ampak nenehna nega in skrb. Vživimo se v čustva strank in skrbimo za to, da so njihovi občutki pri interakcijah z nami oziroma našo znamko čim bolj prijetni. Empatije se ne da naučiti, lahko dajemo le vtis, da smo empatični. Je pa empatija zelo pomembna ravno zaradi zaupanja, ki je temelj posla in na katerem gradimo odnos. Empatija je temelj, da lahko delamo skupaj in si zaupamo.”

V ozadju empatije je preverjanje zaupanja. Empatija je temelj, da lahko delamo skupaj in si zaupamo.- Parov Anzelc

‍

Kako lahko sami skrbimo za psihično kondicijo? Lahko te procese izvajamo brez pomoči psihoterapevta? “Pomembno je, da ljudje težave, ki nastanejo zaradi stresa, izgorelosti ali prepirov, jemljejo resno. Raziskati moramo, kje se začnejo naše težave, kje se zatika. Pri tem moramo biti zelo iskreni s sabo in razmisliti, kaj potrebujemo. Soočiti se moramo s svojimi strahovi, to so stvari, ki nas ustavljajo. Če smo to sposobni storiti sami, odlično. Če nismo, moramo poiskati nekoga, ki nam bo pri tem pomagal."

Zanimivo področje pri raziskovanju osebnosti je tudi ego. “Ego je psihična struktura, ki skrbi za delovanje osebnosti. Če je poškodovan, pride do popačenj osebnosti. Ego nujno mora biti, poškodovan ego pa je lahko velika ovira. Pri tem se ustavljamo in ne moremo iti naprej. Na isti način želimo stvari delati drugače. To je po Einsteinu definicija norosti,” opozarja gost aprilskega Vedoželjnika.

Čas, ki ga posameznik potrebuje, da s terapijo reši svoje težave, je odvisen od motivacije. “S terapijo lahko v letu, letu in pol storimo zelo veliko. Posameznik se zaveda, da ima določen problem, ne zaveda pa se ostalih problemov. Ljudje smo dandanes vse bolj pripravljeni investirati čas v reševanje teh izzivov in vse manj reagiramo na instantne rešitve, ki pa pogosto prinesejo razočaranje. To lahko primerjamo s kompliciranim zlomom noge, če ga celimo dovolj časa in z ustreznimi terapijami, bo mesto zloma močnejše od ostalih delov noge. Enako velja za terapijo, če boste delali na določeni osebnostni težavi je to lahko močan vzvod za naprej,” je prepričan Parov Anzelc.

Za razmislek o sebi obstajajo določene tehnike, ki se jih lahko poslužuje vsak izmed nas. “Sedite in glejte 20 minut v prazno steno. Naj se vam pri tem misli same zvrstijo, ne ustavljajte jih in ne usmerjajte. To je način prostolebdeče pozornosti. Psihoanaliza je pogosto kontroverzna, saj pomeni obrat v znanosti. Ne mislimo, kaj opazujemo, ampak opazujemo, kaj mislimo. Nezavedno je tisto, kar daje vsebino. Je pa to delo naporno in kompleksno. Postaviti si moramo najbolj zoprna, neprijetna vprašanja in na ta način se bomo soočili s svojo šibkostjo in strahom ter prišli do vsebine. Osebnost deluje po sistemu verige, tako močna je, kot je močan najšibkejši člen. Ko nas nekaj prizadene, se bomo sesuli, ne glede na to, kako močni in uspešni smo sicer. Ko smo denimo izgoreli, se sesuje vse, ljudje nismo več sposobni niti hoditi,” opozarja psihoterapevt.

Kako vemo, da smo blizu izgorelosti? “Ponavadi prepozno,” poudarja Parov Anzelc in pojasnjuje: “To je približno tako, kot če vemo, kam se moramo peljati z avtom, a imamo zakrito vetrobransko steklo. Organizem je izčrpan in nima možnosti reparacije. Takrat se moramo ustaviti in nekaj časa mirovati - šele takrat se pokažejo določene posledice. Znak izgorelosti je lahko nemiren spanec. Poganja jo želja po določeni stvari, uspehu. Ko zasledujemo nek cilj, se opazujmo, ali smo sposobni ta cilj opustiti brez slabe vesti, brez tesnobe, da to moramo storiti. Če nastopi ta tesnoba, je to očiten znak izgorelosti. Znak je tudi pomanjkanje apetita oziroma kondicije. In tudi nasprotno - pretirano ukvarjanje s športom in preobjedanje. Pa seveda substance - kava, droge alkohol.

V kolikšni meri lahko posameznik svoje težave reši s prebiranjem knjig o osebni rasti? “Travme so navadno težave v odnosih in po mojem mnenju se lahko v odnosih tudi razrešijo. Ko se pogovarjamo s terapevtom, nanj projeciramo razmislek o osebi, s katero imamo težave. Šele v odnosu pridemo v stik z notranjim doživljanjem in lahko to rešimo. V knjigi tega odziva ni, sicer bi že obstajal priročnik, ki bi rešil vse težave. Ljudje smo bitja odnosov, ne fizioloških potreb. To se dobro vidi tudi v današnjem času razmaha pametnih telefonov, nenehno iščemo odzive, reakcijo, stik.”

Gosta aprilskega Vedoželjnika smo povprašali tudi o tem, kdaj je za reševanje težav dovolj coaching in kdaj se morajo težave reševati s pomočjo terapije. “Določene konkretne probleme lahko rešimo s coachingom, s psihoterapijo pa najdemo razloge za težavo. Ne iščemo rešitve problema, ampak tisto, kar je problem ustvarilo. Ta razlog je magnet, ki bo nase vlekel nove in nove težave. Če imamo dovolj energije in malo ostalih problemov, lahko te stvari držimo stran od magneta brez pomoči terapevta - s pomočjo teka, meditacije, igranja igric, plesa … Terapija zaradi terapije nima smisla. Če imamo eno samo težavo in jo lahko rešujemo, potem terapije ne potrebujemo. Za vsak prehlad ne gremo po antibiotike.”

Če imamo eno samo težavo in jo lahko rešujemo, potem terapije ne potrebujemo. Za vsak prehlad ne gremo po antibiotike. - Parov Anzelc

V življenju pogosto naletimo na situacije, ko bi radi pomagali osebi, ki je blizu nas in ji priporočili obisk terapevta. “To ni odvisno od vas. Partnerji leta in leta težijo k spremembi, ki pa se zgodi šele, ko eden od partnerjev zapusti drugega. Recepta ni. Poglejmo si denimo zaščitniške starše. Njihova tesnoba ni povezana s tem, da je otrok dejansko ogrožen, ampak s tem, da nečesa ne morejo kontrolirati,” pojasnjuje Parov Anzelc.

O osebnostni rasti lahko zelo enostavno razmišljamo vsak dan. “Vprašajmo se, zakaj delamo to, kar delamo. Kaj je moj smisel? Me bo to, kar počnem, pripeljalo do cilja, kjer želim biti čez 15 ali 20 let? Uživajmo v izzivih, v tem, kar počnemo. 365-krat na leto se vprašajmo, ali me to, kar počnem, zares izpopolnjuje. Odgovor naj bo popolnoma iskren,” zaključuje gost aprilskega Vedoželjnika.