IskanJe
Gostje so nekoliko kritično komentirali stanje kulture v Sloveniji, saj so mnenja, da so pri nas umetniki in kulturniki, v primerjavi s tujino, v bistevno slabšem položaju. »V tujini je to biznis,« je povedala Lucijia Stupica, ki pravi, da je pesništvo njen poklic in bi bilo skrajno žaljivo do tujih urednikov, prevajalcev ... če bi ga jemala kakorkoli drugače.
»Pomembno se je zavedati, da umetnik dela zase in tudi za druge. Ko se bomo tega zavedali, bo tudi več agetov, ki bodo dokaz, da se z umetnostjo tudi trguje,« je nadaljeval Marjan Geohelli, agent pisateljice, igralke in humoristke Dese Muck, ki je po neuradnih informacijah prvi in edini literarni agent v Sloveniji.
V nadaljevanju smo si ogledali del filma o skupini Laibach, po katerem je Ivan Novak povedal: »Pri izbiri imena ni šlo zgolj za marketinško odločitev, temveč je izbira imena tista precizna definicija, ki pove, kaj se gremo. Seveda pa se zrel umetnik tudi zaveda, da je trženje nujno.«
»Človek, ki dela v umetnosti, pravzaprav nima nobenih pomislekov proti trženju. Morda temu ne pravi tako, a če želi, da ga vidi, sliši čim širši krog, je to to,« je dodal mag. Janez Damjan in goste vprašal, če ima še kdo med njimi dilemo, da je trženje in komunikacija z javnostjo ovira.
»V polje javnosti vstopiš, to ni naključje. To je odločitev,« je odgovoril Ivan Novak, član skupine Laibach.
Beseda se je ponovno vrnila na finančne težave umetnikov v Sloveniji. Gostje so se strinjali, da v Sloveniji žal še vedno velja prepričanje, da je umetnik reven in zapit. »Ni nujno da živiš v Cukrarni, da si umetnik,« je na komentarje gostov nato dodal mag. Janez Damjan.
Postavilo se je vprašanje, kdo je potemtakem odgovoren za umetnike? Ali se morajo znati »prodati« sami ali je odgovornost na strani države? »Največ, kar bi lahko naredila država, je to, da se zaveda ... Ljudje tolčejo po umetnosti,« pravi literarni agent Marjan Geohell. Član skupine Laibach, Ivan Novak pa dodaja, da se država ne zaveda, kaj ima. »Državi že 30 let govorimo − hej, tu smo, izkoristite nas, ne bomo sicer delali, kar nam boste govorili, ampak vaši smo.«
V pogovoru z občinstvom publiko se je odprlo vprašanje, kdo je odgovoren za financiranje umetnikov. Postavilo se je vprašanje, če je rešitev umetnosti v sponzorstvu? Marjan Geohelli odgovarja: »Moja klientka ne bo pristala na avto, na katerem piše 'Tu se vozi Desa Muck', ni vse smučanje.«
Lucija Stupica je občinstvo pozvala z vprašanjem: »Zakaj v Sloveniji ni mecenstva in ni sponzorstva?« Komentar občinstva je bil, da poslanstvo muzeja ali pesnice ni v tem, da se prodaja sponzorjem, temveč kako delo oz. umetnost spraviti do čim večjega števila ljudi.
Pogovor je obvisel na točki, kjer niso bile rešene vse dileme in odgovorjena vsa vprašanja. Očitno je, da je o trženju kulture in njenem financiranju še veliko nerazjasnjenih vprašanj in nasprotujočih si mnenj, zato se popolnoma strinjamo z zaključnimi besedami Marjana Geohellija: »Preprosto, pogovarjajmo se. Dajmo se srečevati in pogovarjati.«
Prepričani smo, da bodo takšna in podobna srečanja s področja kulture in njenega trženja v prihodnosti še kako aktualna in nujna za uspešnejše trženje slovenske kulture.
