Matevž, za začetek opišite, s čim se ukvarjate v prvem delu leta 2019?

10. februarja 2019 je minilo točno eno leto, odkar sem na Novi Zelandiji. V tem času so bile glavne prioritete predvsem najti stanovanje, kupiti vso potrebno opremo in se seznaniti z delom in ljudmi v novi službi. Hecno je, ko človek pride s samo dvema kovčkoma na drugi konec sveta in na nek način začne skoraj »od začetka«. To je bila dobra priložnost za samorefleksijo ter da sem naredil življenjsko bilanco. Po enem letu sem se počasi začel počutiti kot doma in vesel sem, da so me moji novi kolegi in študenti lepo sprejeli.

Potem pa se je zgodil 15. marec in teroristični napad avstralskega skrajneža v mestu Christchurch. Dogodek je šokiral ne samo Novo Zelandijo, ampak tudi širšo javnost. Izredno pozitivno me je presenetil odziv Novozelandcev, ki so izkazali neomajno podporo in solidarnost s svojo muslimansko manjšino. Kaj takšnega nisem zasledil še nikjer. Izjemno pozitivno me je presenetila tudi premierka Jacinda Ardern, ki je lahko vzor marsikateremu svetovnemu voditelju. Mislim, da bi si zaslužila vsaj nominacijo za Nobelovo nagrado za mir.

Izredno pozitivno me je presenetil odziv Novozelandcev, ki so izkazali neomajno podporo in solidarnost s svojo muslimansko manjšino.

Kateri so konkretno vaši trenutni akademski izzivi?

Ravno sem prišel s konference Australia-New Zealand International Business Academy (ANZIBA), ki je bila letos v Perthu. Na Victorii pa smo zakorakali v novo študijsko leto, ki se začne v začetku marca ter na organizacijo decembrske Australia-New Zealand Marketing Academy (ANZMAC) konference, ki bo v Wellington privabila preko 400 trženjskih akademikov iz celega sveta. Tema letošnje konference je »Winds of Change« in odraža spreminjajoče se in vse bolj negotovo svetovno okolje, številne izzive, s katerimi se bo morala naša družba spopasti ter vlogo, ki jo bo moralo pri tem odigrati tudi trženje. Če koga slučajno zanima kaj več o konferenci ali pa bi se je rad celo udeležil, lahko najde več informacij na www.anzmac2019.com.

Nekoliko provokativno vprašanje - je Nova Zelandija v Aziji? Zaradi geografske bližine se zdi, da je v gospodarskem smislu Nova Zelandija precej povezana z Azijo? To drži?

Dobro vprašanje, na katero je težko dati enostaven odgovor. Nova Zelandija je v smislu svoje identitete del Oceanije, ki jo sestavljajo Avstralija, Nova Zelandija in otoške države v južnem Pacifiku, kot so na primer Fiji, Samoa, Cookovi otoki, Vanuatu, Nova Kaledonija, Tonga ipd. Nova Zelandija je tudi del t. i. Commonwealtha. Je zgodovinsko in kulturo tesno povezana z Veliko Britanijo ter v marsikaterem oziru še vedno del »starega imperija«. Kraljica je še vedno »na čelu države«, kraljičin rojstni dan je še vedno javni praznik.

Nova Zelandija je tudi polinezijska država, saj so njeno avtohtono prebivalstvo, Māori, polinezijskega izvora. Največje mesto na Novi Zelandiji, Auckland, je na primer največje polinezijsko mesto v južnem Pacifiku. Je pa Nova Zelandija gospodarsko in tudi »človeško« (skozi migracije) tesno povezana z Azijo, predvsem s Kitajsko. A na koncu je Nova Zelandija predvsem samostojna pacifiška otoška država. Nekakšna utopična pacifiška kolonija, v pozitivnem smislu besede, ki se uvršča v sam svetovni vrh po svoji odprtosti, tolerantnosti, kakovosti življenja. Njeni prebivalci so po zadnji študiji sreče (ang. World Happiness Report 2019) osmi najbolj srečen narod na svetu. In Nova Zelandija se uvršča med najbolj priljubljene destinacije za izseljence, predvsem visoko kvalificirane.

Nova Zelandija je država novih začetkov, o čemer priča dejstvo, da vsak peti prebivalec Nove Zelandije ni bil rojen na Novi Zelandiji. Najbolj morda preseneti podatek, da naj bi bilo v tej 4,7-milijonski otoški državi v južnem Pacifiku do 100.000 migrantov dalmatinskega porekla, ki so prišli sem po prvi in drugi svetovni vojni. V marsikaterem pogledu so prav ti prvi dalmatinski migranti pomagali postaviti novozelandsko vinogradništvo. Naokoli krožijo miti o babicah, ki so ob svojem obisku svojcev v svoji prtljagi »tihotapile« sadike trt na Novo Zelandijo. Mojo najljubšo blagovno znamko novozelandskih vin Montana je postavil na noge priseljenec z otoka Brač. Podobno je bilo z veliko bolj mednarodno prepoznavno blagovno znamko Villa Maria.

Kaj je trenutno osrednja tema v novozelandskem gospodarskem okolju?

Tem je več, odvisno od krogov, v katerih se gibljemo in področij zanimanja. Pa tudi aktualnih dogodkov in trenutnih twitterskih ekscesov predsednika Trumpa. Vsekakor se veliko govori o trgovinski vojni med ZDA in Kitajsko ter o naraščajočih varnostnih napetostih v Južnem Kitajskem morju. Veliko se govori tudi o Brexitu in Trumpu, deloma zato, ker sta Avstralija in Nova Zelandija na nek način še vedno del starega imperija ter spadata med tako imenovani anglosaški blok držav. Je pa čutiti, da Azija razume trenutne politične in ekonomske dogodke v anglosaškem svetu kot počasen zaton starega zahodnega razvitega sveta in dominacijo anglosaške filozofije neoliberalizma.

Ogromno se govori tudi o okoljevarstvenih vprašanjih in trajnostnem razvoju. Gre za države, ki so močno odvisne od svojih naravnih okolij. To so hkrati območja, kjer je ozonska luknja najtanjša na svetu. Nova Zelandija je na primer ocenila, da je približno 20 milijard novozelandskih dolarjev infrastrukture ogrožene zaradi globalnega segrevanja in dvigovanja vodne gladine. Okoljevarstvene teme je trenutna laburistična vlada premierke Jacinde Ardern uvrstila na začetek svoje koalicijske pogodbe. V južnem Pacifiku še številne otoške države spopadajo z naraščanjem morske gladine, ki je »požrla« približno četrtino kopnega otoške državice Kiribatov. Prav prebivalci Kiribatov lahko postanejo prvi narod na svetu, ki bo ostal brez lastne teritorialne države zaradi klimatskih sprememb. Prav ta narod je začel poosebljati novo kategorijo beguncev v 21.stoletju, okoljske begunce.

Pred kratkim sem prišel iz Avstralije, kjer so se v zvezni državi Queensland spopadali na primer s katastrofalnimi poplavami, ki so močno prizadela tamkajšnje kmetijstvo. Pred tem je določene dele Avstralije prizadela katastrofalna suša in temperature tudi prek 40 stopinj Celzija. Okoljevarstvene izzive najdemo tudi v Aziji. Številne azijske urbane metropole (npr. Šanghaj, Peking, Bangkok ...) se spopadajo s smrtno nevarnim onesnaženjem zraka. Predvsem v jugovzhodni Aziji se v številnih državah spopadajo s poplavami (npr. Tajska).

Veliko se govori tudi o kitajskem mega projektu En Pas, Ena Cesta (ang. Belt and Road Initiative). Nova Zelandija se pripravlja na gostitev APEC srečanja 2021, ob tridesetletnici APEC-a. V regiji je hkrati veliko izzivov, a tudi veliko pozitivne dinamike. Postaja pa regija vse bolj samozadostna in z zaskrbljenostjo opazuje dogodke v Evropi in ZDA. Čutiti je občutek, da gre za konec nekega obdobja in da je stari svet nekako v zatonu.

Veliko se govori tudi o demografskih spremembah, novo rastočem srednjem razredu v regiji ter o t. i. Indo-Pacifiku, novem okolju, ki nastaja okoli Pacifika in povezuje Indijo, Azijo, Oceanijo ter obe Ameriki. Hecno je, da se v tej zgodbi vse manj pogosto omenja Evropa. Ne želim izpasti evroskeptik, toda zdi se, da se demografsko, ekonomsko, politično, vojaško in okoljsko ravnotežje premika bolj proti Aziji. Če se je zahodna civilizacija razvila okoli Sredozemlja in je Atlantik zaznamoval zadnjih nekaj stoletij v svetovnem merilu, se zdi, da se bo prihodnost kresala v Pacifiku.

Ne želim izpasti evroskeptik, toda zdi se, da se demografsko, ekonomsko, politično, vojaško in okoljsko ravnotežje premika bolj proti Aziji.

Naredili smo že nekaj vzporednic med Azijo in Novo Zelandijo. Ravno Azija je tisto področje, ki vas skozi vašo akademsko kariero najbolj navdušuje. Kakšni poslovni modeli so trenutno v "trendu" v Aziji? Če jih denimo primerjamo s slovenskimi.

Dinamičnost, fleksibilnost, odzivnost ter aplikativne inovacije, usmerjene proti trgu so skupne lastnosti poslovnih modelov v Aziji. Poslovni modeli in trženjske strategije so veliko bolj usmerjene proti kupcem, kot se to dogaja v Evropi ali celo ZDA. Določene trženjske dogme v Aziji enostavno ne veljajo. Denimo doživljenjska vrednost kupcev. Dinamika na trgu je neverjetna. Tvoji kupci danes najbrž ne bodo tvoji kupci čez 5 ali 10 let, ker bodo vmes povsem spremenili svoj življenjski slog in družbeno-ekonomsko ozadje.

Tehnologija postaja ključno orodje in je nenehno v središču. Nove tehnologije na področju plačevanja (npr. WeChat Pay, Ali Pay), tehnologije za prepoznavanje obrazov, prepoznavanje t. i. aspirativnih vzgibov za potrošnjo v Aziji ter številni drugi trendi so samo vrh ledene gore poslovnih modelov v Aziji in tem delu sveta. Azija postaja tehnološka velesila, zlasti na področju umetne inteligence. Azijska podjetja so s svojimi poslovnimi modeli in trženjskimi strategijami veliko bolj odzivna, prilagodljiva, hitrejša. Hitreje se morajo biti sposobna učiti, posnemati, inovirati. Inovacije so postale veliko bolj aplikativne, usmerjene k trgu in potrošnikom. Vse več zahodnih podjetij se prihaja v Azijo učiti in iskati nove ideje za inoviranje. Vse več je t. i. inoviranja za dno piramide (inovacije za revne) in obratnih inovacij, kjer so se velike svetovne multinacionalke pričele učiti od podjetij na razvijajočih se trgih v Aziji. Azijski potrošniki postajajo tudi vse bolj »sofisticirani« v smislu zahtevnosti in potreb. “Zahodni privilegij”, ko je bilo kupcu dovolj že to, da je blagovna znamka z zahoda, je že zdavnaj mimo, z izjemo morda luksuznih blagovnih znamk. Opaziti je porast avtohtonih blagovnih znamk. Azija v trženjskem smislu ni samo dinamična, hitro rastoča in izjemno inovativna, temveč tudi vse bolj samozadostna.

V Evropi poznamo Uber in AirBnb, kaj moti tradicionalno poslovanje v Aziji?

Dobro vprašanje. Rekel bi, da so glavni vzvodi disrupcije v Aziji predvsem hitrost sprememb, nagla urbanizacija, rast srednjega razreda, rast življenjske kakovosti, demografske spremembe, okoljski izzivi in nepredstavljive spremembe v življenjskem slogu. Zelo odvisno od tega, o katerem delu Azije govorimo, saj je Azija tako velika, različna, tako polna paradoksov.

Izpostavil bi mogoče tri stvari. Prva je hitrost in paradoksalnost modernizacije. Kitajska je na primer v 40 letih urbanizirala skoraj pol milijarde prebivalcev. To je približno toliko kot celoten trg EU. Ti ljudje so se preselili v mesta, potrebovali so stanovanja, kuhinjske aparate, infrastrukturo. Slovenci in Evropejci si niti ne moremo predstavljati obsega, kaj šele hitrosti teh sprememb. Sam sem eno leto živel v 26-milijonskem Šanghaju. Vsak dan sem porabil 3-4 ure v prometu. Obstaja razlog, zakaj so bili pametni telefoni izumljeni v Aziji. Ker so postali glavni pripomoček za preživetje v t. i. urbanih džunglah. Medtem ko si kot sardina stisnjen v metroju, si lahko ogledaš svojo najljubšo TV serijo, komuniciraš s prijatelji, si ogledaš kakšno spletno predavanje, igraš igrico, se naučiš novega tujega jezika ali pa opraviš vse svoje tedenske nakupe živil. Ko naročiš živila prek spleta, se lahko zgodi, da bodo dostavljena na tvoj dom, še preden boš tja prišel sam.

Druga stvar so nove tehnologije. Ne samo nove oblike plačevanja (na primer WeChat pay ali pa AliPay), ampak tudi tehnologije za prepoznavanje obrazov. Alibaba je začela uvajati trgovine brez blagajn, ker kupci enostavno vzamejo in odnesejo blago iz trgovine. Pametne kamere prepoznajo njihove obraze in jim zaračunajo nakupe. V državi, ki šteje skoraj 1,4 milijarde ljudi, lahko tovrstna tehnologija razbremeni neskončno dolge čakalne vrste. Pomembno revolucijo prinaša tudi 3D tisk. Kitajci so na primer že pred nekaj leti izdelali avtomobil, ki je bil v celoti izdelan iz delov, narejenih s tehnologijo 3D tiska. 3D tisk lahko povsem spremeni način proizvodnje po svetu in bo imel velik vpliv na transport, logistiko, skladiščenje, vodenje zalog. Kar naenkrat bo lahko velik del proizvodnje narejen v realnem času, brez čakalnih vrst, na sami lokaciji povpraševanja. Vse bolj pomembno vlogo igra spletno nakupovanje, predvsem prek mobilnih telefonov. Spletni nakupi so pogosto organizirani okoli posebnih dogodkov, med katerimi je zagotovo najbolj znan Praznik samskih (11. november). Gre za nekakšno anti-Valentinovo, ki pa je preraslo v svetovni nakupovalni fenomen. Lansko leto je spletni vodja Alibaba v samo 24 urah ustvaril za več kot 25 milijard dolarjev prometa. Za primerjavo, to je zelo blizu letnemu BDP Slovenije.

Tretji vidik pa so okoljski izzivi. Ironično je pričakovana življenjska doba v večjih azijskih metropolah, ne samo na Kitajskem, ampak tudi v Indiji, začela upadati. Če za ilustracijo navedem samo podatek, da med 800-milijonskim urbanim prebivalstvom na Kitajskem manj kot pet odstotkov ljudi diha zrak, ki izpolnjuje minimalne zdravstvene standarde Evropske unije. Prav okoljski izzivi in neverjetna konkurenčnost v azijskem okolju vodijo azijske kupce k temu, da se kot potrošniki vedejo na nek način veliko bolj racionalno, preračunljivo in »instrumentalno«. Veliko bolj so dovzetni za izdelke in storitve, ki lahko kakorkoli povečajo njihovo »konkurenčnost«. Zahodnjaki ne razmišljamo na tak način. Smo veliko bolj hedonistični in usmerjeni k notranjim koristim.

Če pa govorimo o gigantih tipa Uber, pa je tega na Kitajskem čisto izrinil lokalni konkurent Didi Chuxing (op. p. Didi v kitajščini pomeni »mali bratec«). Iz lokalnega konkurenta in posnemovalca je postal najprej pametni posnemovalec, potem pa strateški rival Uberju. Ta je moral na koncu priznati poraz, prodati svoj posel na Kitajskem Didi-ju in se umakniti. Drugod v jugovzhodni Aziji je bolj uspešen. Pri tem je imela določeno vlogo tudi kitajska vlada, ki je s pomočjo predpisov o strežniškem gostovanju in s številnimi drugimi pravili postavljala ovire Ubru. A dejstvo je, da je danes Didi Chuxing tehnološko neverjetno napredno podjetje, veliko bolj od Ubra. Ne ponuja samo storitev na področju prevoza, temveč deluje z mestnimi oblastmi in optimizira promet ter rabo javne infrastrukture v mestih. Lep primer je na primer severno kitajsko mesto Jinan, kjer je Didi ponudil platformo za upravljanje prometa, s čimer se je drastično zmanjšal čas transporta in prometni izpusti. Pri tem ni šlo samo za optimiziranje semaforiziranosti križišč, ampak celo uvedbo posebnih t. i. »pametnih cest«, kjer se lahko menjava celo število in smer pasov, glede na prometne obremenitve. Ogled njihovega sedeža v Pekingu je bil zame eno najbolj futurističnih doživetij do sedaj.

Kakšna je trgovina v Aziji, katere evropske znamke najdejo kupci na policah?

Trgovska branža je v Aziji predvsem ogromna, izredno raznolika in segmentirana ter veliko bolj odzivna na potrebe potrošnikov in nove trende na trgu. Trgovine so odprte dolgo v noč, še dlje za konec tedna. To je povezano z natrpanimi urniki in hektičnim življenjskim slogom. Trgovine so večje, raven storitev je veliko višja, več je ponudbe. Trgovine so kombinacija gledališkega odra za prikaz urbane in svetovljanske sofisticiranosti ter delno tudi nekakšni zabaviščni parki, kjer ljudje preživljajo svoj prosti čas. Konkurenca je strašanska, zahtevana raven storitev pa veliko višja, kot smo je vajeni v Evropi, zlasti pa v Sloveniji. Čeprav azijski potrošniki vse več nakupujejo preko spleta, zlasti preko mobilnih telefonov, pa imajo fizične trgovine vseeno svojo vlogo.

Trgovine postajajo kombinacija zabaviščnih parkov in paralelnih svetov, ki služijo vse bolj sofisticiranim azijskim potrošnikom.

Zanimivo je tudi, da so na primer v Južni Koreji vse bolj prisotne virtualne trgovine, zlasti na področju špecerije. Medtem ko čakamo na svoj metro v 10-milijonskem Seulu, se lahko s svojim mobilnim pametnim telefonom sprehodimo po virtualnih policah in s slikanjem opravimo vse potrebne nakupe. Še isti dan nas lahko kupljeni izdelki že čakajo doma.

Če so še desetletje nazaj evropske in ameriške blagovne znamke dominirale v praktično vseh segmentih trga, pa je v zadnjem času moč opaziti krepitev azijskih blagovnih znamk. Lep primer so blagovne znamke telefonov, kjer blagovna znamka Apple ni več najmočnejša blagovna znamka na Kitajskem. Na področju kozmetike močno dominirata predvsem Južna Koreja in Japonska. Vse bolj pa tudi drugod po svetu postajajo prepoznavne kitajske blagovne znamke, kot so na primer Xiaomi, Lenovo, Huawei ipd. Na področju oblačil postaja vodilna japonska blagovna znamka Uniqlo, ki jo je moč najti tudi že ponekod v Evropi. Spet, odvisno, o katerem delu Azije dejansko govorimo, v katerih tržnih segmentih ... A, na splošno, zahodne znamke niso več »suho zlato«. Vse močnejše postajajo azijske blagovne znamke.

Kako bi primerjali Novo Zelandijo in Slovenijo? V čem sta si državi podobni, v čem različni?

Nova Zelandija in Slovenija sta si v veliko stvareh dokaj podobni. Z razlogom bi lahko rekli, da je Nova Zelandija nekakšna pacifiška Slovenija 2.0. Toda za razliko od Slovenije teče življenje na Novi Zelandiji vseeno malo bolj počasi in umirjeno. Meni to odgovarja. Večja je tudi povezanost z naravo. Manj je hitenja in nervoze. Večji poudarek je na ravnovesju med delom in prostim časom.

Za Novozelandce je prosti čas sveta stvar. So tudi zelo fizično aktivni. Nekaj čisto normalnega je, da greš med delovnim časom skupaj s sodelavci na skupinski tek ali pa, da na hitro skočiš na fitnes. Pogosto se to naredi v času odmora za kosilo. Skoraj vsak si nosi kosilo od doma in ga na hitro poje v pisarni, odmor za kosilo pa izkoristi za krajše fizične aktivnosti in skupinsko druženje. Tovrstna filozofija mi je zelo všeč. Bolj prijazna je do denarnice, pa še nekaj dobrega narediš zase.

Novozelandci so v delovnem okolju zelo sproščeni oziroma po domače »zelo na easy«. Veliko je tudi smeha. Več časa posvetijo načrtovanju in skupinskemu konsenzu. Pomembno je, da se o vsaki stvari temeljito pogovorijo in da jo vsi razumejo ter se z odločitvijo strinjajo. To ima svoje prednosti pa tudi določene slabosti. Odločanje lahko vzame veliko časa, posebej ko gre za kompleksne odločitve. Veliko manj je nevoščljivosti. Znajo se tudi bolj veseliti dosežkov drugih, zlasti če so rezultat ekipnega dela. Novozelandci so v delovnem okolju izredno timsko usmerjeni, ne marajo pretiranih individualistov in soliranja. Manj je bahanja in medosebnega obračunavanja.

Nova Zelandija in Slovenija sta si v veliko stvareh dokaj podobni. Z razlogom bi lahko rekli, da je Nova Zelandija nekakšna pacifiška Slovenija 2.0. - Matevž Raškovič

Z vidika akademskega okolja so pogoji za delo na Novi Zelandiji dobri. Pedagoške obremenitve so veliko manjše, zato imamo več časa za raziskovanje in priprave na predavanja. Na splošno je »usmerjenost h kupcem« pri visokošolskem izobraževanju na Novi Zelandiji zelo visoka, ker študenti plačujejo šolnine. Tuji študenti, na primer sKitajske, plačujejo tudi do štirikrat ali petkrat višje šolnine. Kot pedagog veš, da je tvoja zaposlitev na univerzi v veliki meri odvisna od vpisa študentov na tvoje predmeta in programe. Če nisi zanimiv, relevanten in aktualen, se bo to pokazalo tudi pri obiskanosti in vpisu na tvoje predmete. Študenti zahtevajo več, ker jih tudi študij več stane. Pa tudi njihovi oportunitetni strošek je veliko višji. Pričakujejo več uporabnih znanj in veščin, večina jih želi iti za dlje časa v tujino. Osebno se mi zdi tako tudi prav. Imamo pa hkrati tudi več administrativne podpore in več podpore na področju raziskovanja.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Glede načrtov za prihodnje težko rečem. Vsekakor je načrt začeti raziskovati posamezne otoške državice v Južnem Pacifiku, kot so na primer Fiji, Samoa, Nova Kaledonija, Vanuatu. Do sedaj sem raziskal predvsem sosednjo  Avstralijo. Veliko je tudi še stvari, ki si jih želim ogledati na Novi Zelandiji, čeprav sem je videl že kar nekaj. Vesel sem tudi vsakega obiska iz Slovenije. Rad ohranjam vez z domom. Sem v tesnem stiku s Slovenci v Avstraliji. Na Novi Zelandiji nas je manj, čeprav sem tudi tukaj našel svojega bivšega študenta. Kljub temu da je Nova Zelandija bolj geografsko izolirana od Slovenije, pa vseeno ni tako na »koncu sveta«, kot misli večina Slovencev. Na primer, v treh urah si lahko z direktnim letom na otočju Fiji, Samoi ali Cookovih otokih. V treh urah si lahko v Sydneyju ali Melbournu, v petih pa že na Havajih. Z 12-urnim direktnim letom si lahko v Hong Kongu, Šanghaju, Pekingu, Tokiju, Tajvanu, Vancouvru, San Franciscu, Los Angelesu ali Buenos Airesu. Celotna Latinska Amerika je relativno blizu. Le Evropa in Slovenija sta dlje. Za pot v Slovenijo potrebujem vsaj 32 ur pa tudi do 40 in več. Zato po navadi rad naredim dvodnevni postanek v Singapurju, ki mi je zelo všeč. Razmišljam tudi o tem, da bi o svoji izkušnji selitve in življenja na Novi Zelandiji napisal tudi knjigo. Želim se naučiti jadrati, rad bi naredil tudi potapljaški tečaj. Mogoče je čas tudi začeti razmišljati o otrocih, kar na žalost ni bila opcija v Sloveniji. Kdo ve, pustil se bom presenetiti življenju.